Praksa
zanimiva mnenja v letu 2010
Primer slabe prakse: akcije "osveščanja" v šolah
Mnenje zagovornika o ravnanju Minsitra za šolstvo in šport pri "socializaciji v spol" in vzgoji za varno heteroseksualno spolnost žal ni doseglo svojega namena. MŠŠ oz. minister, ki mdr. predseduje Svetu vlade za uresničevanje načela enaksega obravnavanja vztraja, da je bila akcija korektna.
Zagovornik se zaveda, da je v svojem mnenju pomotoma pripisal preveliko formalno težo vlogi MŠŠ pri oblikovanju šolskih kurikulumov, vendar ta pomanjkljivost ne spremeni bistva in teže nepravilnosti ter umestnosti zagovornikovih priporočil. Prav omenjeni primer dokazuje, da lahko minister v šolskem prostoru načne kakršnokoli temo (ali pa tudi ne). S tem ko ne poskuša nevtralizirati učinkov svojega ravnanja aktivno sodeluje pri vzdrževanju sistematičnega molka o homofobiji (in transfobiji) v šolskem prostoru.
Primer dobrega odziva delodajalca
Zagovornik je v zvezi z razpisnimi pogoji, ki so od kandidatov za zaposlitev zahtevali lastoročno napisano vlogo, delodajalcu pojasnil, da tak pogoj lahko učinkuje diskriminatorno (odvračalno) do nekaterih oseb z invalidnostmi. Delodajalec se je zahvalil za opozorilo in ga razumel kot konstruktivno kritiko, zato bo v prihodnje upoštaval priporočila zagovornika.
Zanimiva mnenja v letu 2011
Primer ignorantskega odnosa zavarovalnice Adriatic Slovenica
Adriatic Slovenica zavarovalna družba d.d. krši prepoved diskriminacije pri dostopu do zavarovalnih storitev osebam z nekaterimi invalidnostmi (mentalna zaostalost)in zdravstvenim stanjem (depresije in anksiozne motnje). Njim namreč svoje storitve nezgodnega zavarovanja v celoti odreka, brez vsakih modalitet. Na mnenje zagovornika o obstoju diskriminacije se navedena družba ne odziva, zato zagovornik ocenjuje, da je praksa zavestna, njeni učinki pa hoteni in da družba ne zmore najti protiargumentov. Zato bo skušal doseči, da se zoper odgovorne uvede postopek o prekršku in da se uveljavi primerna odvračalna sankcija.
Zagovornik posebej opozarja, da obstaja utemeljen sum o splošni razširjenosti tovrstne prakse na trgu zavarovalniških storitev v Sloveniji, zato poziva nadzorne organe, da ukrepajo z vso resnostjo in temeljitostjo.
Potrošnikom pa ob tem predlaga, da takšne prakse zavrnejo in se aktivno zavzamejo za varstvo svojih pravic. Predlaga še, naj z navedeno družbo do morebitne spremembe navedene prakse ne poslujejo, saj to lahko pomeni najučinkovitejši način pritiska na kršitelje.
Množična diskriminacija dijakov s strani MŠŠ
MŠŠ je v letu 2010 in letu 2011 dijake 1. letnikov srednjih šol in gimnazij pozivalo naj podpišejo certifikat »Ponosen(a) na svoj s(pol)«. Šlo naj bi za prizadevanja za "socializacijo v spol" in vzgojo za varno (heteroseksualno) spolnost. Zagovornik ocenjuje, da gre za očitno in zavestno promocijo zgolj heteroseksualnih spolnih praks in spolnih identitet, ki grobo zapostavlja LGBT (lezbične, gejevske, biseksualne in transseksualne) dijake in dijakinje prvih letnikov srednjih šol in gimnazij v njihovih najobčutljivejših letih. O teh legitimnih spolnih identitetah in praksah dijaki ne dobijo nikakršnih informacij, navedene skupine pa obstoječi certifikat zaradi svoje vsebine in konteksta izrazito odvrača od javnega podpisovanja. Razprave, ki naj bi jih akcija spodbudila nimajo nobenih vsebinskih okvirov in usmeritev, zato je predvidljivo da se, če sploh, odvijajo predvsem na podlagi predsodkov. Mnenje zagovornika o ravnanju Ministra za šolstvo in šport, izdano v letu 2010 žal ni doseglo svojega namena. MŠŠ oz. minister je identično akcijo celo ponovil tudi v letu 2011. Na poizvedbe zagovornika ni odgovoril v roku, niti svojega ravnanja ni branil. Na izdano mnenje v letu 2011 se sploh ni odzval.
Omenjeni primer dokazuje, da lahko minister v šolskem prostoru načne kakršnokoli temo (ali pa tudi ne). S tem, ko ne poskuša nevtralizirati učinkov svojega ravnanja ter celo zavestno ponavlja sporno ravnanje, aktivno sodeluje pri vzdrževanju sistematičnega molka o homofobiji (in transfobiji) v šolskem prostoru. Njegovo ravnanje predstavlja navodila za diskriminacijo zaradi spolne identitete in spolne usmerjenosti.
Primer zelo plastično dokazuje, da je varstvo pred diskriminacijo v sistemu le navidezno, saj ni mogoče trditi, da je posredovanje inšpektorata za šolstvo in šport proti lastnemu ministru lahko v tej zadevi učinkovito (zagovornik je temu svoje mnenje vseeno odstopil), še manj je razumno pričakovati, da bodo ministra npr. tožili prizadeti 16-letni otroci (oz. njihovi starši) in se s tem javno izpostavili.
Zadeva razkriva tudi problem odsotnosti strategije oz. enotne politike preprečevanja diskriminacije (zaradi spolne usmerjenosti), saj politika ministra zelo očitno grobo nasprotuje npr. prizadevanjem MDDSZ, vlade in DZ za odpravo tovrstne diskriminacije na področju družinskih razmerij.
Kot predsednik Sveta za uresničevanje načela enakega obravnavanja minister s svojim ravnanjem tudi drugim predstavlja sploh najslabši možni zgled.
Policija ne zaposli "bolnih" ljudi
Pobudnika so na Policiji prikrajšali za enak dostop do zaposlitve zaradi zdravstvenega stanja. Ima namreč celiakijo: njegova prebavila ne morejo presnavljati škroba, zato je že vrsto let na dieti. Njegova bolezen je v izvrstni remisiji. Interna zdravstvena služba ni upoštevala mnenja specialistov, da je pobudnik pravzaprav izvrstnega zdravja in je pobudnika izključila iz nadaljnjih postopkov izbire kandidatov za policiste kot nesposobnega.
Zagovornik na poizvedbo ni prejel odgovora. Skladno z načelom delitve dokaznega bremena ugotavlja da gre za neposredno diskriminacijo zaradi zdravstvenega stanja. Sposobnost presnavljati škrob nima nikakršne povezave z delom in delovnimi razmerami policistov, zato zelo očitno ne gre za bistveno in odločilno poklicno zahtevo. Pobudnikov položaj bi od delodajalca terjal le neznatne prilagoditve v zvezi s pravico do prehrane: če mu ni sposoben zagotoviti ustrezne dietne prehrane, bi mu pač pripadalo nadomestilo stroškov prehrane. Tudi na zagovornikovo mnenje ni bilo odziva.
Diskriminatorno financiranje političnih strank
Pobudi izpostavljata, da je 23. člen Zakona o političnih strankah (ZPolS) diskriminatoren, saj z restriktivnimi pogoji za financiranje strank iz državnega proračuna omejuje politično konkurenco in ohranja monopolni, privilegiran položaj večjih političnih strank.
Po zagovornikovi oceni sistemski rešitvi v 23. členu ZPolS, ki financiranje delovanja političnih strank iz državnega proračuna omejujeta zgolj na stranke, ki so na zadnjih volitvah v državni zbor kandidirale svoje kandidatke ali kandidate in so v državi dobile najmanj 1% glasov volivcev (1. odstavek 23. člena ZPolS), in ki so na volitvah predložile skupno kandidatno listo in so z navedeno listo v državi dobile najmanj 1,2% glasov (če sta skupno listo predložili dve stranki) oziroma najmanj 1,5% glasov (če so skupno kandidatno listo predložile tri ali več strank) (2. odstavek 23. člena ZPolS), predstavljata primera posredne diskriminacije na podlagi političnega prepričanja. Nesorazmerno namreč zapostavljata manjše neparlamentarne stranke z doslej manj uveljavljenimi političnimi prepričanji.
Navedeni kriterij očitno učinkujejo kot nesorazmerno slabše obravnavanje (torej posredna diskriminacija) strank z manjšinskimi političnimi prepričanji pri uživanju pasivne volilne pravice. (Ne)financiranje lahko pomembno vpliva na bodočo sposobnost posameznih strank, da naskakujejo oblast na volitvah. Ker pa vplivajo tudi na aktualno sposobnost strank, da oblast (v položaju, ko jo v parlamentu in vladi izvršujejo druge politične opcije) skušajo usmerjati ali pa »le« brzdati, pomeni tudi prikrajšanost glede pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Zagovornik je v smislu neenakega obravnavanja pri uživanju pravic prepoznal tudi oviranje ustavne pravice do učinkovite opozicije, ki je pogoj za učinkovito izpeljavo načela delitve oblasti, saj prispeva k uravnoteženju moči v družbi in preprečuje zlorabe oblasti. Po zagovornikovi oceni gre tudi za očitno kršitev pravice do enakega obravnavanja (v povezavi z zakonsko pravico do državnega financiranja), saj ni videti niti razlogov za neenako obravnavanje, ki temelji na političnem prepričanju. Sporni kriteriji učinkujejo tako, da navedenim strankam ne le posamezno, ampak tudi kot skupini, kratijo enake konkurenčne možnosti za delovanje in s tem dostop in uporabo vzvodov za izvrševanje oblasti (kar kaže da država ni nevtralna do posameznih političnih prepričanj). Ureditev krši načelo demokratičnosti, enakost pri uživanju pasivne volilne pravice ter pravice do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Celo v primeru, ko bi ustavno dopustnega cilja, ki je razlog za neenako obravnavanje, ne bi bilo mogoče doseči na noben drugačen način (pa ga je), test sorazmernosti v ožjem smislu gotovo govori v prid strogi geometrični enakopravnosti vseh strank, ki so sodelovale na volitvah. Ob tehtanju ustavnih vrednot, ki si stojijo nasproti je izid na dlani. Ararjev interes po čim manjši obremenjenosti javnih financ ima neprimerno manjši pomen, kot varstvo pred diskriminacijo.
Zagovornik je pobudnikom opisal možne pravne poti: zahtevke za ustavnosodno presojo, v primeru neuspeha pa tudi možnost vlaganja zahtevkov pred mednarodnimi forumi (Evropsko sodišče za človekove pravice ali nadzorni odbor Mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah).
Zanimiva mnenja v letu 2012
Sovraštvo zoper RKC
Vrsta pobudnikov je zahtevala zaščito pred sovražnim govorom zoper pripadnike Rimsko katoliške cerkve (RKC) zaradi kontroverznih medijskih izjav znane umetnice, ki mdr. šteje, da je njena državljanska dolžnost sovražiti RKC. Zagovornik je zadevo natančno preučil z vidika svojih pristojnosti, vendar po veljavni zakonodaji ne gre za primer katere od oblik diskriminacije. Primer pa nakazuje na sistemsko pomanjkljivost: smiselno je, da bi se tudi spodbujanje k diskriminaciji ter njeno opravičevanje ter odobravanje štelo za diskriminacijo.
Zagovornik izjemno obširno in natančno analizira vprašanja sovražnega govora, saj ugotavlja, da o tem kaj ta pojem pomeni, vlada nenavadno velika zmeda, da je izjemno malo primerov uveljavljanja pravne odgovornosti za take kršitve in da se podrobnejši opredelitvi do normativne vsebine te zapovedi izogiba celo Ustavno sodišče (npr. ob zahtevi za presojo ustavnosti referendumskega vprašanja o Družinskem zakoniku). Čeprav zagovornik ni državni organ, pa je v smislu spoštovanja 145. člena ZKP gotovo dolžan opredeliti se do vprašanja, ali gre v nekem primeru za kaznivo dejanje, ali ne. Zagovornik meni, da v konkretnem primeru ne gre za kaznivo dejanje. Meni pa, da gre glede na okoliščine v zadevi »le« za primer gole kršitve 63. člena ustave, ki prepoveduje vsakršno spodbujanje k sovraštvu. Ustava sicer ne prepoveduje kakršnegakoli izražanja sovražnosti, temveč »le« kakršnokoli spodbujanje k temu, ne le javno, ampak tudi takšno, ki se odvija v polju zasebnosti (npr. nagovarjanje sorodnikov, sosedov, prijateljev doma). To zapoved zagovornik razume tudi tako, da sporno ravnanje gotovo ni prepovedano le takrat, ko je naklepno, ampak tudi, ko take posledice nastanejo zaradi kakršnekoli oblike malomarnosti. V tem smislu je ključno vprašanje ali je kršitelj ravnal s pričakovano in potrebno skrbnostjo. Dejstvo je, da je ob izjavah umetnice prišlo tudi do številnih izlivov sovražnosti drugih ljudi do verskega in družbenega nauka RKC. Glede na to, da gre, kot tudi sama pravi, »mojstrico besede«, ki očitno kontinuirano sledi družbenim tokovom in najrazličnejšim javnim razpravam, se navedena oseba prav gotovo zaveda oz. bi se morala toliko bolj zavedati možnih, pa čeprav morda nehotenih posledic svojih izjav. Zato njene odgovornosti ni mogoče zanikati. Kljub temu pa zagovornik meni, da vseh izrazov sovražnosti ni mogoče enostavno in v celoti pripisati le njenim izjavam. Bile so deloma vzrok, deloma pa le povod za nadaljevanje sovražnega diskurza. Prispevala je »le« še en kamenček v mozaiku oz. člen v verigi dogodkov, ki sodijo v kontekst razklanosti ob sprejemanju DZ, v katerih je težko ali celo nemogoče poiskati vsa posamična sporna ravnanja ter individualizirati odgovornost vseh posameznikov in skupin.
Omenjanje LGBT skupin v šolskem prostoru je potrebno
Zagovornik v načelnem mnenju ugotavlja, da delavnice osveščanja za preprečevanje diskriminacije in večjo vključenost, ki se izvajajo v javnem šolskem prostoru in ki obravnavajo tudi vprašanja spolne usmerjenosti in spolne identitete, ne predstavljajo neposredne diskriminacije, posredne diskriminacije ali nadlegovanja na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete ali verskega prepričanja. Takšne vzgojno-izobraževalne vsebine so, tudi kadar jih pomagajo izvajati nevladne organizacije, izraz spoštovanja pozitivnih obveznosti države, da daje informacije, uči in vzgaja o človekovih pravicah brez vsakega razlikovanja, da aktivno preprečuje diskriminacijo in da spodbuja medsebojno strpnost in spoštovanje. To so primeri dobre prakse in sodijo na vse ravni, od predšolske, osnovnošolske do srednješolske vzgoje otrok.
Zagovornik vsem šolskim oblastem priporoča, naj ob ustreznem sodelovanju strokovnjakov (Moške oz. ženske jezikovne oblike za posamezne izraze v tekstu imajo enakovreden pomen v obeh spolih) iz vseh relevantnih področij, zlasti s področja zdravstvenega varstva, izobraževanja ter družinske politike ter ob sodelovanju zainteresirane javnosti na vseh ustreznih ravneh vzgoje in izobraževanja čim prej zagotovijo učinkovito izvajanje na objektivnih informacijah temelječe spolne vzgoje. Ta naj mdr. objektivno predstavi družbeno fenomenologijo spolov in različnih spolnih identitet, brez vsakega razlikovanja na podlagi spolne usmerjenosti, hkrati pa tudi različne, v posameznih družbenih skupinah obstoječe vrednostne in verske poglede na posamezne spolne prakse. Priporoča tudi, naj šolske oblasti pripravijo v okvir rednega izobraževalnega sistema umeščeno sistematično seznanjanje in osveščanje o preprečevanju diskriminacije in odpravljanju škodljivih posledic strukturne izključenosti ranljivih skupin, tudi t.i. seksualnih manjšin. Ta pristop naj bo horizontalen (zaščita vseh skupin, omemba kar največ osebnih okoliščin), saj je to zelo pomembno za učinkovitost teh dejavnosti, za občutek uravnoteženosti (otopi morebitne odpore) ter daje osnovo za uvid v vso širino in globino problema. To pomembno vpliva na sposobnost empatije in lahko močno vpliva na državljanski pogum in motivacijo za aktivno izkazovanje zavezanosti k odpravljanju diskriminacije.
Zagovornik posebej opozarja, da njegovo mnenje in priporočila veljajo splošno in ne glede na izid referenduma o Družinskem zakoniku. V izjemno obsežni in izčrpni obrazložitvi skuša dati čim več uvida v razmejitev med različnimi pravicami otrok in staršev, z informacijami o prepovedi diskriminacije v evropskem pravnem redu (str. 29-30) pa odstraniti tudi nekatere nesporazume, do katerih prihaja ob referendumski kampanji. Opozarja na vrsto očitnih neustavnosti v slovenski zakonodaji. Zagovornik globoko obžaluje, da se ob tej temi ter razpravi o DZ izrazito zapostavlja željo in voljo po iskanju skupnega razumevanja človekovih pravic.
Zagovornik s tem mnenjem skuša dati spodbudo za resno in odgovorno razpravo o potrebi po sprejetju jasnih in učinkovitih politik preprečevanja diskriminacije vseh, tudi LGBT skupin.